Nino je naš 20 letni konj, ki je v živlljenju doživel veliko – predvsem slabega. Bil je tepen, delal je kot turistični konj v težkih razmerah, nagaral se je v šoli jahanja..., a to je le delček zgodovine, ki nam je poznan. Zakaj je njegov pogled tako žalosten, o čem razmišlja ko ure stremi v prazno pa ne bomo nikoli vedeli.

Mi smo se z njim srečali po naključju. Ko smo šli v nakup Tilly je bil tam on. S svojimi velikimi žalostnimi očmi, nežen velikan, ki se je Simonu z glavo naslonil na ramo in naju tiho prosil naj ga vzameva s sabo. A sva imela namen kupiti takega konja? Ne. Prišla sva po stabilnega terapevtskega konja, odšla pa s tem da sva vplačala aro za oba. Nisva ga mogla pustiti. Želela sva mu pokazati, da je življenje lahko tudi lepo, nežno in neboleče, predvsem pa svobodno. Ko sva ga pripeljala, zanesljivega ujahanega konja sva čutila da je za njega čas ko je delal mimo.

Govorili so nam, da smo neumni, ker smo preplačali ujahanega konja in ga bomo sedaj pustili v zaslužen pokoj. A je bil poceni? Ni. Je bilo vredno? Zagotovo! Eno leto je potreboval, da je ujel svoj ritem s Tilly, da se je naučil biti konj, svoboden in srečen. Tilly, ki je svojo mladost preživela na prostranih pašnikih Irske mu je pomagala odkriti radosti pravega konjskega življenja. Po tem, ko se je »zresetiral« in nam zaupal, sva počasi poskusila dati sedlo na njega. V trenutku se je zakrčil, oči so mu izgubile lesk, kot bi se izklopil. Sedlo sva pospravila in ga vrnila na svobodo, na njegov pašnik, k njegovim puncam.

Nino je najbolj nežen in uvideven konj, ki sva ga kadarkoli spoznala. Njegovo veliko srce bije za celo posest, njegova skrb in ljubezen pa sta neizmerna. Na nek način predstavlja poslanstvo naše posesti, kjer je prostor za vsakogar, ne glede na rane in preteklost, da se nauči sprostitve in radosti.