Nino

Nino je naš 20-letni konj, ki je v življenju doživel veliko – predvsem slabega. Bil je tepen, delal je kot turistični konj v težkih razmerah, nagaral se je v šoli jahanja … a to je le delček zgodovine, ki nam je poznan. Zakaj je njegov pogled tako žalosten in o čem razmišlja, ko ure strmi v prazno, ne bomo nikoli vedeli.

Z njim smo se srečali po naključju. Ko smo šli po Tilly, je bil tam on. Z velikimi žalostnimi očmi, nežen velikan, ki se je Simonu z glavo naslonil na ramo in naju tiho prosil, naj ga vzameva s sabo. Sva imela namen kupiti takega konja? Ne. Prišla sva po stabilnega terapevtskega konja, odšla pa z aro za oba. Nisva ga mogla pustiti.

Želela sva mu pokazati, da je življenje lahko tudi lepo, nežno in neboleče, predvsem pa svobodno. Eno leto je potreboval, da je ujel svoj ritem s Tilly in se naučil biti konj, svoboden in srečen. Ko sva po tem času poskusila nanj dati sedlo, se je v trenutku zakrčil in oči so mu izgubile lesk. Sedlo sva pospravila in ga vrnila na svobodo, na njegov pašnik, k njegovim puncam.

Nino je najbolj nežen in uvideven konj, ki sva ga kadarkoli spoznala. Njegovo veliko srce bije za celo posest. Na nek način predstavlja poslanstvo naše posesti, kjer je prostor za vsakogar, ne glede na rane in preteklost, da se nauči sprostitve in radosti.